Mene, ali Chefa?

To je vsega skupaj 0.3 vroče čokolade za 2€ v spodnji etaži Koloseja

…če bi vibratorji tudi travo pokosili!

Do takrat pa:

Pražena soljena zelenjava, ki na vročini pač spremeni obliko. Ne porajti!

Vsaka podobnost z mano je zgolj naključna!

Sem skoraj pozabila, da moram še čez nekaj pizdit

Ker sem doma glavna služkinja (ne, nimam nobenih podrejenih v tem biznisu, sem kar all-in-one :D ), sem ponavadi tudi jaz tista, ki opravi tedenski nakup hrane. In že takoj na začetku, ko v tisti voziček končno natlačim 50 centov, me pričaka prav posebna zabava: sadje in zelenjava.

Res ne vem, kaj je z ljudmi! Glede na to, da so pretežno ženske, se mi zdi najbolj verjetna teorija ženske = nabiralke in očitno neke potlačene želje po obdelovanju vrta. Jaz naprimer najprej začnem s solato. Ni kakšne velike umetnosti, kajne? Če ni ravno gnila, so prav vse enake, saj so zložene iz iste gajbice, to se takoj opazi. Pri meni to pomeni, da vzamem vrečko in naložim prvi dve glavi s kupa.

Kaj pa pri drugih? Najprej premečejo približno 25 glav, da pridejo do tiste na dnu, ki je sprva izpod kupa kazala samo en listek. Ampak oko sokoljevo gospodinje se je zapičilo ravno v tisto tam in je za tak ulov pripravljena žrtvovati dodatno minuto svojega časa za prelaganje zelenjave. Največji zajeb pa jo čaka prav na dnu: izkaže se, da je ta mala prasica najbolj gnila od vseh! In kaj nabiralka naredi zdaj? Izbere eno ki ji prva pade v oko, verjetno je to tista, ki je bila že na začetku na vrhu kupa.

Potem je tu seveda še paradižnik: prav vsakega je potrebno prijeti v roko, ga potipati, še sosednjega, se vrniti na prvega in tako naprej približno 30 paradižnikov, da jih imamo v vrečki 5. Tudi kumare sem zadnjič opazila, da imajo lahko obupno diverziteto v kakovosti: nabiralka je pretipala točno vseh 8 kumar v gajbici.

Pa to mogoče še razumem, ampak pri bananah se pa moje razumevanje konča! Kaj zaboga lahko primerjaš med šopi banan, če so vse iste?! Prav vse banane v desetih škatlah so bile še malce zelene, ampak ženska je sposobna stati tam in s svojim dedcem primerjat in dvigovat tiste šope kot da bi delala s tem svojo življenjsko investicijo.

Mene sploh ne moti, če imate preveč časa in podrobno preučite vsak sadež, ki ga kupite. Ampak a lahko prosim uporabljate rokavice?! Ja, zato so tam, za take bebce! Ni mogoče malce čudna misel, da jeste paradižnik, ki ga je prej pretipalo vsaj sto rok? Pa ne tistih sto, ki cel dan tipajo samo paradižnike in jih nabirajo, zlagajo in pakirajo. Ne, tistih sto, ki je deset sekund nazaj segalo v žep, po denarnico in tlačilo kovanec v voziček, ki ga je prej držalo na tisoče rok?

Pa zelenjavo in sadje, ki se ga olupi, še nekako prenesem. Za vse ostalo pa ne bodite presenečeni, če vam pod roko pomolim rokavico!

In ne potem mene čudno gledat, če korenje, ki mi je pomotoma padlo na tla, po tem, ko sem svojega že vzela, položim nazaj. Ne, to niti slučajno ni tako ogabno kot se zdi, sami ste še veliko bolj ogabni! Ampak vedno dobim kakšen neumen odgovor: ”ja veste, če pa bolj drobne izbiram, so boljši”.

Zaradi mene lahko cel dan v Sparu premetavate zelenjavo iz enega kupa na drugega, samo rokavice uporabite, za to so tam!

Nič za širše množice, ampak samo za Bobija

 Sm prebrala že zadnjič, pa sem bila čisto preveč šokirana. Ampak res hvala, mi ogromno pomeni!

p.s.:

updejt trenutnega stanja: Depra :D Učenje (no shit, sherlock!), pretvarjanje pred sabo, da se učim, občasni kolesarski izleti in veliko jamranja. In vsi ti opravki, ki jih imam v glavi, me živcirajo!!! Viza, letalske karte, prevoz do letališča, kreditna kartica, na 100 govorilnih ur, kupit nov fotoaparat, rezervirat hostel… aaaaaaaaa! Sploh se mi ne da s tem ukvarjat, tudi izpitni plani so se podrli, tako da do nadaljnega ni na vidiku kakšnega izboljšanja psiho-fizičnega stanja. Prosim, da ste potrpežljivi in me do takrat še ne izbiršete iz readerja. Ko bo spet posijalo sonce v moje življenje, predvidoma nekje konec junija, pa boste o tem seveda prvi obvešečeni!

Na kolokviju smo dobili navodila, naj prekrižčkamo samo en odgovor pri vsakem vprašanju. S svinčničkom!

Da čez (dobra:) dva meseca grem.

Sem…

Do takrat pa vam lahko predlagam, da me povabite na kavo, me častite, lahko mi kupite tudi kakšen piškot, mesečno, al pa samo žeton

Ponudbe pod: jst morm šparat!

Ne razumem obsesije z mobiteli. Poznam primerke, ki mobitel zamenjajo nekajkrat letno, ki so jim blazno pomembne vse funkcije na telefonu, pa so ubistvu navadni študentje, ki (bodimo iskreni) zgolj kličejo, pošiljajo sms-e in občasno naredijo kakšno pijansko fotografijo.

Najdlje in najbolje do zdaj mi je služil nek Siemens, ki pa sem ga morala zamenjat, ker sem zamenjala operaterja. Pa sem kupila neko Nokio za majhen denar, ki pa je seveda crknila že nekje po 3 mesecih. Enostavno se ne prižge več. Ker mi mobiteli ne pomenijo nič več kot zgolj sredstvo za klicanje, sem v vsej svoji lenobi, ko bi bilo potrebno mobitel nesti na servis, uporabila sestrinega.

Tako imam po dveh letih še starejšo Nokio, novejša (ki pa je tudi nemarno grda) pa še vedno čaka na popravilo. Menda je v garanciji še približno dva meseca, ampak se takrat izteče tudi pogodba in lahko kupim novega. Lepšega, ker tista je še grša od te, ki jo imam zdaj. Sicer se še ne bi ločila od nje, ampak baterija crkuje parkrat na dan in se ugaša med pogovori. Mene sicer ne moti toliko, kot tiste na drugi strani, ki mi vedno, ko jih čez minutko pokličem nazaj rečejo: ”Ja a še vedno nisi zamenjala?!”

Torej nek mobitel, za razumno ceno, ki ne bo pretirano grd. Takih je precej, edini problem je to, da se mi nikoli ne da s tem ukvarjat, ker sem se verjetno skregala že v vseh poslovalnicah Si.mobila v Ljubljani. Ker imajo v trgovinah nesposobne, prepotentne, samovšečne študente, ki nimajo pojma, kaj prodajajo!!!!

Nekako se imam na sumu, da bom tiste blentave pičke ob priliki na gobec, zato čakam na pravo priložnost za nakup.

Do takrat pa si boste za pogovor z mano vzeli malo več časa, ker me vmes parkrat zmanjka, čeprav sem priklopljena na štrom

Včasih mi res ni bilo jasno, kdo bi gledal prenos sej iz parlamenta. Vse do takrat, ko sem prvič slišala našo BŽT; Barbaro Žgajner Tavš. Prenos seje je dobil nove dimenzije, pravzaprav ga po količini smeha lahko primerjam s kakšno slovensko kvazi humoristično nanizanko, pri obeh pa ne vem, ali naj se smejem ali jokam.

 Evo jo, našo Barby, sliko sem si shranila enkrat iz naslovne strani Siola:

Mogoče sem pa res malo zlobna, ker so ujeli ravno pravi trenutek

Kdor je že kdaj gledal sejo, je lahko opazil isto stvar, kot jo je nek poslanec omenil v časopisu; apriori nasprotuje vsemu in vsem. (Kot naprimer nedavno temu, da bi plačevanje v OŠ uredili po številu učencev, ne oddelkov. To bo po njenem mnenju prispevalo k slabši kakovosti pouka, ker bodo razredi večji. Očitno se ji to, da imajo danes razredi po 12, 13 učencev zgolj zato, da imajo učitelji kaj početi, ne zdi sporno.)

Ampak sreča zame! To pomeni, da se pogosto oglaša.

Ko govori, me močno spominja na…. name! V šolskem parlamentu v osnovni šoli, kjer smo približno enako dramatično zagovarjali idejo, da potrebujemo kolesarnico.

Njeni premori med govorom, slavni ”….to pa je nedopustno”, ”ne vem, kako si vi to predtavljate”, premori, premori, premori (ja ja, zelo dramatično!) in ”drage poslanke in poslanci, se vi sploh zavedate”… Medtem, ko naj bi poslušala repliko, pa maha z orkami, zmajuje z glavo in se smeji.

Mogoče pa se je retorike učila v prevelikem razredu in je to vplivalo na kakovost pouka?